Ta spletna stran uporablja piškotke
Piškotke uporabljamo, da bi vam omogočili nemoteno in prijetno uporabniško izkušnjo. Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

O piškotkih

Kaj so piškotki?

Piškotki so male besedilne datoteke, v katere se zapišejo podatki o obisku spletne strani.

Interakcija med spletnim uporabnikom in spletno stranjo je s pomočjo piškotkov hitrejša in enostavnejša. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni posameznikove preference in izkušnje, s tem je prihranjen čas, brskanje po spletnih straneh pa je bolj učinkovito in prijetno.

Razlogov za uporabo piškotkov je več, kot prvi gotovo njihova lastnost shranjevanja podatkov o stanju posamezne spletne strani (izbira jezika, število prikazanih rezultatov, velikost pisave itn.), pomagajo pri izvajanju spletnih storitev (registracija, vsebina nakupovalne košarice, prijava na e-novice, ogled videa itn.), pomagajo pri zbiranju podatkov o navadah spletnih uporabnikov (število obiskov, uporabnikom zanimiva vsebina itn.), s katerimi si pomagamo izboljšati vašo uporabniško izkušnjo in ocenimo učinkovitost zasnove spletne strani.

Nobeni piškotki, ki jih uporabljamo na svojih spletnih straneh, ne zbirajo podatkov, s katerimi bi vas bilo mogoče osebno prepoznati.

Ker želimo biti z vami popolnoma odkriti, smo pripravili seznam vseh piškotkov, ki jih uporabljamo, in zakaj. Upoštevajte, da se z nadaljnjo uporabo te spletne strani strinjate z našo rabo opisanih piškotkov.

Katere piškotke uporablja ta spletna stran?

Nujno potrebni piškotki

Piškotki, ki nam pomagajo ustrezno prikazati vsebine, omogočajo delovanje obrazcev, košarice in drugih bistvenih elementov spletne strani.
Tovrstni piškotki so aktivni le v času trajanja seje.
Primer uporabljenih piškotkov: ASP.NET_SessionId

Google Analytics

Google Analytics je storitev spletnega analiziranja. Nudi nam informacije o obnašanju uporabnikov na naši spletni strani in nam s tem pomaga ustvariti boljšo uporabniško izkušnjo, prikazati relevantno vsebino itn. Pri razbiranju teh podatkov vas ne moremo osebno prepoznati.
Življenjska doba teh piškotkov znaša do 2 let.
Primer uporabljenih piškotkov: _ga, __utma, __utmb,__utmc, __utmz in __utmv.
Več >>

Google maps

Google maps pripadajoče piškotke uporabljamo za prikaz uporabniku prijaznega zemljevida in označb lokacije.
Življenjska doba teh piškotkov znaša do 10 let.
Primeri uporabljenih piškotkov: SID, SAPISID, APISID, SSID, HSID, NID, PREF
Več >>

Kako lahko upravljate ali brišete piškotke?

Piškotkov nikakor ne bomo uporabljali za zbiranje vaših osebno določljivih podatkov, po želji pa lahko nastavitve o uporabi piškotkov spremenite tudi v brskalniku svojega računalnika ali mobilne naprave.

Večina modernih brskalnikov omogoča, da sprejmete ali zavrnete vse piškotke, sprejmete ali zavrnete le določene vrste piškotkov ali pa si nastavite opozorilo, da stran želi shraniti piškotek na vašo napravo. Izbrišete lahko tudi piškotke, ki jih je brskalnik že shranil na vaši napravi.

Opozarjamo vas, da v primeru izklopa piškotkov vse funkcionalnosti spletnih strani morda ne bodo delovale enako učinkovito, opozorilo o uporabi piškotkov se bo prikazalo ob vsakem obisku, dolgoročno pa bo to negativno vplivalo na vašo uporabniško izkušnjo.

Postopek spremembe nastavitev piškotkov se v vsakem brskalniku razlikuje. Informacijo o tem lahko poiščete s pomočjo funkcije »Pomoč«, obiščete www.aboutcookies.org, ki nazorno razloži postopek v vseh modernih brskalnikih, ali pa nas kontaktirate prek e-pošte.

Kako ravnamo z vašimi osebnimi podatki, ki jih vpišete v obrazce na spletni strani in prijavi na e-novice?

Podatke, ki jih vpišete v obrazce na spletni strani, uporabljamo izključno za namene predaje sporočila (oddaja povpraševanja, rezervacije, nakupa itn.) oz. zahtevane storitve. Vaše podatke skrbno varujemo in jih nikakor ne posredujemo tretjim osebam oziroma uporabljamo za kakršne koli druge namene.

S prijavo na e-novice soglašate, da vaš elektronski naslov uporabljamo za namene obveščanja o novostih. Iz sistema se lahko kadarkoli izpišete in sicer tako, da v poslanem elektronskem sporočilu kliknete na označeno povezavo za odjavo.

Piškotke Google Analytics in DoubleClick je mogoče onemogočiti tudi s pomočjo navodil, ki so na voljo preko spodnjih povezav:
Google Analytics https://tools.google.com/dlpage/gaoptout?hl=en
Double Click: http://www.google.com/policies/technologies/ads/
AddThis: http://www.addthis.com/privacy/opt-out-saved#.UbmBr6zDCZd

Več informacij o piškotkih je na voljo tudi v smernicah informacijskega pooblaščenca

Show menu

MEGA INTERVJU: Aleš Anžič

20. 11. 2017
Strici iz ozadja so v zadnjem času popularna tema. Kdo so to? Za uspehe in tekmo za tekmo boljše pripravljenosti vratarjev Gorenja Velenja lahko izstrelimo kot iz topa: krivec je Aleš Anžič! 

Anžo, kot mu pravijo prijatelji, je v Velenju preživel že del svoje aktivne športne poti, vmes je nato že skrbel za velenjske vratarje, pred začetkom te sezone pa se je 49-letni nekdanji vratar vrnil v klub. Na treningih se posveča predvsem delu s Klemnom Ferlinom, Rokom Zaponškom in Miljanom Vujovićem, obenem pa z nasveti pomaga tudi glavnemu trenerju.

V Velenje ste se vrnili po nekaj letih.
V velenjskem klubu se počutim odlično! Vsak (nov) začetek je sicer nekoliko težak, saj vedno prinese kaj novega. A ni se bilo težko prilagoditi. Premoremo ekipo dobrih fantov na in ob igrišču, odlično se razumemo tudi s trenerjem in ostalimi sodelavci v klubu. Med nami vlada odlična energija, kar je resnično super.

Vaše delo ni neopaženo, saj so vratarji vse bolje pripravljeni. Kakšna je vaša skrivnost za uspeh?
Predvsem trdo delo, znanje in izkušnje. Če sem iskren, moram biti v naši vratarski druščini na vsakem treningu najbolj motiviran, željan napredka in spreminjanja stvari na boljše ravno sam. Druga pomembna zadeva pri našem delu je, da smo vzpostavili »zdrav« osebni odnos. Eden drugemu zaupamo stvari, ki si jih sicer verjetno ne bi. Naša največja prednost je zagotovo ta, da si želimo napredka. Zagotovo naredimo tudi kakšno napako, a v poplavi vsega se zagotovo najde tudi kakšna stvar, ki nam prinaša korake na višjo raven pripravljenosti (smeh).

Kakšen je tedenski načrt treningov vratarjev?
To je povsem odvisno od dela sezone, v katerem se nahaja ekipa, ter od števila morebitnih tekem. V pripravljalnem obdobju je, denimo, najprej potrebno poskrbeti za osnovne stvari. Z vratarji tedaj veliko delamo na izboljšanju hitrosti, odzivnosti in osredotočenosti. Prvi treningi so izredno podobni tistim za mlajše vratarje. Delamo osnovna gibanja, pri tem pa skušamo doseči, da je reakcijski čas čim hitrejši. Zgodba se nadaljuje prek različnih gibanj in reakcij glede na različne situacije.

Kaj pa ko ekipa zaide v tekmovalno sezono?
Če se ekipa znajde v ritmu dveh tekem tedensko, kot je na začetku sezone običajno tudi za Gorenje Velenje, potem je navadno naših treningov nekoliko manj. Lahko jih je tudi več, a so ti tedaj precej krajši, na njih pa treniramo bolj specifične stvari, za katere vidimo, da nam na tekmah delajo nekoliko več preglavic. Pri Klemnu Ferlinu je to, na primer, reakcija ob strelu s krila, pri Roku Zaponšku pa postavitev in pravilen čas reakcije ob strelih z razdalje. Medtem z Miljanom Vujovićem, ki je še izjemno mlad, a izredno hiter vratar, izboljšujemo osnovne postavitve. Poudarek pri delu z njim je predvsem na tem, da zadrži osredotočenost in zato ne dela osnovnih napak.

Skozi »vaše« roke je šlo že precej vratarjev. Nekdaj ste bdeli tudi nad razvojem danes najboljše slovenske vratarke Miše Marinček. Kako se je delo z njo razlikovalo od tistega s pripadniki močnejšega spola?
Z Mišo sva začela sodelovati v Žalcu, ko je bila v selekciji starejši deklic. Tam sva skupaj preživela nekaj let, kasneje pa sodelovala tudi v reprezentancah. Pri dekletih se je zagotovo potrebno bolj poglobiti v delo in vložiti nekoliko več truda v to, da ta osvojijo nekatere prvine in s tem naredijo napredek ter korak naprej. Po drugi strani dekleta trenerjem vračajo precej več, saj navadno pokažejo veliko več srčnosti in veselja. Morda včasih za razliko od fantov, ki so navadno bolj energični in (samo)željni napredka, potrebujejo več vzpodbude. Razen pristopa pri delu z dekleti posebnih metod za treniranje ni.

Na trenerski poti ste se srečali tudi s posebnim izzivom, saj ste skrbeli za pripravljenost vratarjev v kuvajtski reprezentanci.
To je bila zelo zanimiva izkušnja. Po eni strani zelo prijetna, po drugi pa precej zahtevna. Kuvajtčani živijo popolnoma drugačno življenje, tudi njihove osebnosti so popolnoma drugačne od tistih, ki smo jih »vajeni« pri nas. Če želiš biti uspešen, se jim je potrebno veliko bolj prilagajati in se približati njihovemu načinu razmišljanja ter dela. Takšna priložnost te nekako prisili v to, da začneš razmišljati širše in s tem pridobiš dodatno kakovost. Kakšen del tega lahko še danes uporabim tudi pri naših velenjskih fantih.

Katero prigodo ste si iz kuvajtske zgodbe najbolj zapomnili?
Dogodek ni bil ravno smešen, a na koncu se je vse dobro končalo. Prvi vratar reprezentance si je nekaj dni pred začetkom prvenstva natrgal mečno mišico. Poškodba še zdaleč ni bila nedolžna, saj je šlo za precejšnjo »natrganino«. Vsi smo bili prepričani, da nam na tekmovanju ne bo mogel pomagati, a z velikimi napori našega tedanjega maserja Janija Pristovška smo ga usposobili za igro, na prvenstvu pa je svoje delo nato opravil na visoki ravni.

Se je težko soočati z igralci iz popolnoma drugačne kulture?
Na pripravah so kuvajtski fantje precej samosvoji. Težko jih je prepričati v karkoli, kar ni po njihovih željah ali okusu. Na svojo stran jih lahko pridobiš le z znanjem in kakovostnim delom. Ko ti zaupajo in vidijo, da je tvoj način dela dober za njihov napredek, potem je z njimi precej lažje sobivati.

Že nekaj let delujete tudi v slovenski članski reprezentanci. Bronasta medalja iz svetovnega prvenstva v Franciji je vrhunski dosežek.
Zagotovo! To je pika na i vsemu vloženemu delu, trudu, želji, volji, znanju in kakovosti, ki jih premore slovenski rokomet. Tudi vratarji so prispevali svoj delež, saj dandanes ekipa brez dobrih vratarjev enostavno ne more seči po vrhunskemu rezultatu. V Franciji so vratarji svoje delo opravili na ravni, ki smo si je pred začetkom tekmovanja lahko le želeli. Za to je bilo potrebno ogromno dela in analiz. Z medaljo je vse poplačano, to so občutki, ki ti jih nihče ne more odvzeti.

Kako ste sploh zaplavali v rokometne vode?
V Celju, kjer živim, je rokomet od nekdaj zelo popularen šport. O njem se je vedno veliko govorilo. Že kot majhni otroci smo pogosto tudi zahajali na tekme in tako mi je postal všeč. Bil sem športen otrok. V osnovni šoli smo imeli različna šolska tekmovanja – od košarke, nogometa in tudi rokometa. Na enem od turnirjev sem bil vratar naše ekipe. Na koncu sta do mene pristopila profesorja Tone Goršič in Mile Čepin ter me povabila na treninge. Še danes se spominjam, kaj mi je tedaj dejal gospod Čepin: »Pridi jutri ob pol petih na trening, do risank boš že doma (smeh)!« To se je zgodilo v petem razredu osnovne šole in tedaj se je začela moja rokometna zgodba, ki jo nadaljujem še danes.

Večina otrok si želi streljati na gol, vi pa ste se postavili med vratnici. Zakaj?
Enostavno mi je bil to večji izziv. Zdelo se mi je, da je delo vratarjev bolj zahtevno od tistega na ostalih igralnih mestih. Trenirati sem začel v Celju, hitro pa prišel tudi do mest v republiških reprezentancah. V nekdanji Jugoslaviji se je igral najboljši rokomet na svetu, mi pa smo z ekipo osvajali številne lovorike. Trenirali smo izjemno kakovostno. Na moj naslov je kot dve leti mlajšemu vratarju priromal tudi poziv v jugoslovansko mladinsko reprezentanco, ki je kasneje na reki postala svetovni prvak. Izbrano vrsto je vodil Kasim Kamenica, zanjo pa je denimo igral tudi Iztok Puc. Žal sam nisem dočakal priprav, saj sem si tik pred začetkom strgal prednjo križno vez v kolenu. Za fante sem tako lahko le navijal.

Toda uspelo se vam je vrniti.
Res je, nekaj časa sem branil za celjski klub, nato pa skoraj štiri leta preživel v Velenju. Vmes sem bil za nekaj mesecev posojen v Krško. Uresničila se mi je tudi otroška želja, da sem branil skupaj z Mirkom Bašićem. On je bil tedaj eden najboljših vratarjev na svetu. Poškodbe me tudi kasneje niso obšle v velikem loku. Po štirih letih v slovenjegraškem Preventu je napočil čas, da športne copate obesim na klin. Srce je hotelo še, a telo naporov treningov in tekem ni več dovoljevalo. Odločil sem se, da se preizkusim še v drugih vlogah.

Je bil ta trenutek za vas težak?
Tedaj se spremeni marsikaj. Sam sem imel srečo, da sem že kot aktiven športnik več let delal kot trener vratarjev. Vrsto let sem se sodeloval pri poletni rokometni šoli Toneta Goršiča, v kateri sem imel priložnost sodelovati z vsemi najboljšimi vratarji in vratarkami z vseh starostnih kategorij. Z leti sem nabiral neprecenljive izkušnje. Spominjam se, kako sem enkrat na treningu imel okoli 30 vratarjev in vratark. To je bil velik izziv, da sem trening izpeljal tako, da so se na njem vsi nekaj naučili. Že tedaj sem vedel, da bo delo trenerja vratarjev moj naslednji korak.

Trener vratarjev tedaj ni bil ravno pogost poklic.
Tako kot številne zadeve poprej mi je tudi poklic trenerja vratarjev predstavljal velik izziv. Takšnih trenerjev namreč ni bilo veliko, medtem ko je vratar zelo pomemben člen vsake ekipe. Čutil sem, da je potrebno osebi med vratnicama nameniti posebno delo, podobnega kot ga glavni trenerji opravljajo s preostankom ekipe.

S športom je precej povezana tudi vaša družina, ki ste si jo ustvarili.
Šport je bil vpet tako v moje, kot tudi v življenje žene Alenke, ki je bila svoj čas kapetanka celjskega košarkarskega kluba in tudi slovenska reprezentantka. Poznala sva se že prej, zbližala pa sva se leta 2000 v Novigradu. Leto pred tem sem jo imel tam priložnost opazovati v vlogi miss kampa (smeh). Tudi otroka stopata po najinih stopinjah. Hčerka trenira košarko, sin pa rokomet. Hočeš, nočeš, jabolko ne pade daleč od drevesa (smeh).

Pa vendarle, sin ne gre čisto po očetovih stopinjah.
Ne, sin ni vratar. Sprva je sicer imel takšne ideje, a sem mu dejal, da naj raje kar strelja na gol (smeh). Večkrat se tudi pogovarjava o rokometu, a ti pogovori so povsem tipični za razmerja oče-sin. Največkrat se končajo z besedami sina: »Ja, ja, oči.«
Intervju je bil objavljen v reviji 9ka, ki si jo v celoti lahko ogledate spodaj.
Powered by Issuu
Publish for Free

Prijavi se na e-novice

Prijavi se